»Prav nekoliko periferni položaj SMG-ja temu gledališču omogočil in dovoljeval prostor za eksperiment in raziskovanje.«
»Kot bi čutila, da lahko odloži svoje orodje, s katerim jih je varovala, da niso več potrebne črte, s katerimi jim je vedno ustvarila krhek, a močan oklep pred našim pretiranim vdorom v njihovo intimo, zdaj so tukaj, kot bi odgrnili zaveso, kot bi odstranili zunanje stene, zdaj so prišle na dan vse barve, na dan so prišle oblike, ki so bile vedno dovolj skrite, ni več strahu, ni več jutri, na katerega mora ženska misliti vsak dan in vsako uro, premišljati vsako svojo besedo in korak, zdaj je tukaj vse, pred nami, intenzivnost včerajšnje varovane intime in osebnosti je nadomestila preprosta, a močna dejanska podoba.«
»Čustvo je mogoče prepoznati, točno vemo: šlo je za materinski odnos do njenih žensk in podob. A ni odrasla Mina Fina, odrasle so njene ženske, svet je še trši, svet je še bolj nevaren, a njene ženske so zdaj polnoletne, zato jih je spustila pred naše oči, drugače močne, drugače osvobojene, nič jim ne more več naš pogled, ne moremo jih prizadeti, ne moremo si jih vzeti. In zato je ta razstava prelom v času, v prostoru, v govorici avtorice, čutimo moč, čutimo svobodo – pa čeprav nam čas nadeva več okovov in čeprav je prihodnost morda strašljiva. In prav to nam sporoča avtorica: svoboda je, ko veš. Zdaj vemo. Takoj ko stopimo v galerijo, vemo. In vemo še nekaj: da smo dobrodošli. Da je vse ok. Nenadoma smo varni mi, ker nas varujejo one.«
